lepi kamen

Letos sem bil že skoraj desetkrat v kamniški bistrici.

vremščica 2

tekači težaki

pregledal sem tekaški forum. gor se danes nekaj tekačev težakov na veliko pritožuje, ker niso dobili rezultatov iz mini maratona v sežani, ki je potekal ta vikend. to pa še ni vse. tekma jih je zajebala; preveč so plačali štartnine, hrana ni bila dobra, vreme ni bilo dobro, noge jih bolijo, niso vsi videli konjev…

najhuje od vsega pa je poleg tega, da nimajo rezultatov(kako, a tudi štopati se ne morejo sami!) to da niso dobili dovolj nabasanih goody bag-ov.

ne vem zakaj hodijo na tekme? res zaradi teka in druženja, ali zato, da čim več odnesejo domov. mislil bi si, da bodo zadovoljni s pretečeno progo, s tem da so dosegli cilj in nekaj naredili zase. ampak ne, oni bi nagrade. nekateri so kar precej užaljeni saj so zastonj – brez veze pritekli na cilj. ne moreš iti teči in celo pot razmišljati o tem kako boš pritekel v cilj tam pa te bodo slavili kot da si nekaj posebnega. ne nisi. pretekel si maraton, tako kot tisoč drugih in kaj boš zdaj? si zdaj sveta krava? hočeš nagrado, ker tako hitro tečeš? Get a fucking life!

ne vem kaj je narobe z nekaterimi, vse je samo denar, denar, denar. če je tak problem plačilo štartnine(v tem primeru je bila 18€) se pa postavite na štart pač brez številke, odtecite progo, lepo se zahvalite za napitke ob poti in čau. saj verjetno vas ne bo nihče podil dol s proge. za v goody bag pa si pojdite kupiti pro touch majčko za 8€ in napišite gor car aerobike.

200 km.

tako. pa sem preskočil 200 km. uspel sem v treh mesecih mojega teka.
ja.
nisem si mislil, da bo tako lahko. občasno me rahlo boli pokostnica, preživel sem en žulj. včasih se mi res ne da. in potem res ful težko grem, ampak grem. in ko se vračam je mega. ko grem v hribe sem vesel, ker nisem več zadihan kot sem bil lani. počasi se že pozna, da imam več kondicije. 15 let kajenja bo počasi pozabljenih. kilogramov pa je šlo dol že 6.
lepo.
odkril sem tek z walkmanom/runmanom, dolgo sem odlašal kljub moji veliki ljubezni do glasbe. pa sem mislil, da ne bo šlo s slušalkami. res je malo čudno ko ne slišim tistega šlak šlak šlak šlak šlak šlak šluk šlak……..topotanja mojih nog. ampak je tako dobro poslušati glasbo. In k teku se čudovito prileže. komaj čakam da preizkusim milesov bitches brew.
za prvič sem se vrnil v najstniška leta in med tekom poslušal bad religion – stranger than fiction. zelo prijeten tempo za tek. pravzaprav kar malo prehiter. včeraj pa sem poskusil z defacto – how do you dub you fight for dub, you plug dub in. samo je bilo malo čudno teči. dub je prepočasen. mogoče breakbeat.

“ne morem na uro tečt”!

ne gre. sem se trudil dvakrat, da bi upošteval navodila iz knjige: teči minuto pa dve hoditi in teči minuto potem dve hoditi… ne gre. ne da se mi. sicer sploh ne upoštevam navodil iz knjige – nikoli. Samo danes sem se spomnil, da ne smem prehitro začeti. baje je nevarno za začetnike in težkokategornike obstaja nevarnost poškodb. bom se malo ustavil in tekel počasneje, saj je bolje teči dolgo kot hitro to vem že od nekdaj. zadnje dni sem imel vedno neko manijo in sem hotel čim prej preteči mojih 7km. zdaj pa se bom ustavil in tekel lepo v ciljnem pulzu – burn fat kot ga ljubkovalno kliče sigma.

vremščica

dostop iz senožeč približno po markirani poti. snega čez kolena gazenje celo pot. na vrhu ljudje z portable radijsko postajo zbirajo stike, italijan s psom atilo oblečenim v gusarja pozira kameri.

vodni krst

tako pa sem šel včeraj teči v največjem nalivu malo po osmi večerni. yes! zelo sem ponosen nase. pravzaprav sem tekel najhitreje do danes. moja tekaška pot je speljana ob reki kamniški bistrici, kjer tečem mimo šestih mostov. in vsak most je primeren izgovor, da se obrnem in pičim domov. do sedaj sem to storil le enkrat pa še to zaradi bolečin v neki mišici desno zadaj spodaj. včeraj pa, ko sem že na 400 tem metru zajel lužo. sem začel (začuda ne preveč resno) razmišljati, če naj uberem krajšo varijanto. pa sem potem razmišljal o tem kako bo to izgledalo v tekaškem dnevniku. in o tem kako bom spal s takim neuspehom za sabo. in o tem da sem navaden niče, če ne tečem cele razdalje. spotoma se mi je tek po dežju priljubil tako, da sem nadaljeval. največja težava je bilo teči po plundri zato sem del teka prestavil na asfalt del pa na blatno pot pod katero teče kanalizacija in je zato prva kopna. verjetno danes sploh ne bi šel teči če ne bi včeraj na dušek prebral knjige dušana mravljeta. knjiga me je dobro motivirala, zalotil sem se celo, da sem tekel tako kot mravlje s spuščenimi rokami. ha ha.